Pred časom so me v nogometnem klubu Dren Vrhnika prosili, da napišem nekaj besed o tem kakšen je moj pogled na sam klub, na delovanje, na treninge, tekmovanja in vse kar je povezano z nogometom na Vrhniki. Kot novinarju mi seveda ni težko preliti nekaj misli na papir, ampak tokrat sem se znašel pred nalogo, ki je sicer nisem vajen. Nogomet namreč v resnici ni moje močno področje zato se v strokovnost ne bom spuščal. Pišem kot starš, ne kot strokovnjak s tega področja.
Nogomet sem pobližje spoznal šele pred sedmimi leti, ko ga je začel trenirati moj sin Blaž, ki danes igra v selekciji U15. Danes ga spremljam redno, predvsem pa sem na nogomet začel gledati z drugačnimi očmi. Je zabava, je šport in je tudi ogromen “biznis”. Z Blažem sva v tem času skupaj uživala ob ogledu tekme Real Madrida na njihovem domačem stadionu, si ogledala, kako v Madridu trenirajo njegovi vrstniki (Rayo Vallecano) in najboljši mladi s Kitajske na mednarodni nogometni šoli v Madridu. Dvakrat sva si ogledala turnir, ki ga organizira Bayern na Alianz Areni, v Stožicah sva pa tudi že precej domača.
A vse se je začelo takole: Med igro na otroškem igrišču na Drenu, se je takrat še šestletni Blaž nenadoma zagledal v fante, ki so trenirali na nogometnem igrišču. Po več kot pol ure nepremičnega strmenja v igro, z rokami na zaščitni mreži, sem ga vprašal kaj tako gleda? “Ati jaz bi tudi to igral”, so bile njegove besede. In tako se je začelo. Iztok Gruden naju je lepo sprejel in povabil na trening, prve kopačke smo dobili od Luke Podobnika in evo, moj fantič je postal pravi nogometaš, ki do tedaj nogometne žoge še videl ni od blizu.
Se je pa znal vozit z motorjem, kar mi je kot očetu motoristu takrat pomenilo več kot to, da ga naučim brcniti žogo. Do takrat nogometa nisem jemal resno.
Danes razumem, zakaj je to globalni šport številka ena. Je eden od najbolj kompleksnih športov, otrok pa se skozi njega krepi tako telesno, psihično in sociološko. Pa všeč mi je tudi, ker fanta nekako vzgaja v smer, da si lahko aktiven tudi, če zunaj pada dež ali če je mrzlo ali pa, ko pripeka sonce. Da gre na trening tudi ko je utrujen ali len. Sem zagovornik tega, da je otroke treba usmeriti v nek šport in da je to popotnica za celo življenje, če se tega lotiš na pravi način.
In sedaj sem prišel do točke, ko si upam trditi, da smo imeli prav pri nogometu več sreče kot pameti. Ko sem skozi leta spremljal Blaža na tekmah, sem spoznal tudi drugačne, po mojem mnenju neprimerne pristope s strani nekaterih klubov ali trenerjev proti katerim smo igrali.
Ravno v znanju, kakovostnih trenerjih in poznavanju psihologije otrok je ta dodana vrednost, ki jo je Dren znal izkoristiti in iz vsakega fanta potegniti, da je na treningu ali tekmi dal vse od sebe. Vpitja, neprimernega vedenja do danes tu nisem srečal.
Vodstvo na Drenu in sedaj v združenem klubu je imelo nek svež, danes temu rečemo, moderen pristop do nogometa. Zato kot laik nikdar nisem podvomil v strokovnost trenerjev, saj so vedno našli najboljšo rešitev. Tudi, ko je Blaža po parih letih malo popustila nogometna vnema, so ga znali motivirati in ni prekinil s treningi. Zakaj poudarjam vse to? Z ukvarjanjem s športom, z rednimi treningi, se krepijo delovne navade, otrok se navadi na urnik, na obveznosti, zato ga je meni kot staršu lažje vzgajati. Pristop, ki mlajšim selekcijam predvsem skozi igro prinaša veselje do športa in se gleda na rezultate šele v starejših selekcija je dobra pot. Nikoli, ampak res nikoli si ne bi mislil, da bo moj otrok del ekipe, ki se poteguje za vstop v prvo državno ligo. In ko pogledam kje so ostale selekcije vidim samo napredek. Moj nekdanji šef Igor Akrapovič je dejal, “ko ne napreduješ si že nazadoval” in gospod, ki ga zelo cenim je to povedal iz lastne izkušnje, ki ga je v njegovem poslu pripeljala na vrh.
Na tej točki bi se rad dotaknil tudi teme, kateri smo očetje še posebej podvrženi. Moj sin je seveda moj mali jaz in zelo hitro se znajdeš na točki, ko začneš fantazirati kaj pa, če bo moj res postal slaven nogometaš. Ali bo prav mojemu otroku uspelo? In potem nanj pritiskaš, najprej potihem, nato vedno močneje. To so, vsaj po mojem mnenju, zelo nevarna razmišljanja. Lahko rečem, da iz prve roke poznam zgodbe iz motokrosa, ko so očetje silili in kričali na svoje otroke. Povem pa še zgodbo motokrosista Tima Gajserja in njegovega očeta. Bogo (oče) ga je vodil, tudi s trdo roko, ampak Tim je imel vedno ogromno željo, ki ga je vlekla naprej in to je tisti bistveni del. Tim je temu, da je danes dvakratni svetovni prvak, podredil vse. V srednji šoli je vstajal ob petih zjutraj, oddelal jutranji trening, šel v šolo, se vrnil domov, šel na motor (vsak dan, razen ko so bile tekme) in naredil še en trening zvečer. Fant je živel in dihal motokros. Ne boste verjeli, ni bil med najbolj talentiranimi, bil pa je garač. Ko je končal s srednjo šolo je bil najbolj vesel tega, da se bo lahko v celoti posvetil samo motokrosu in da bo lahko spal kakšno uro dlje kot dotlej.
Slej kot prej se s to temo kaj bo, če bo in kdo bo vrhunski nogometaš, kdo je talentiran in kdo ne, srečaš tudi v pogovoru z ostalimi starši ali celo s trenerji. In tu smo starši preizkušani, da zmoremo otroka spremljati, ga podpirati, nikakor pa ne siliti. Preveč primerov iz sveta moto športa poznam, kjer se je vrhunski talent izgubil, ko se je začelo zares delati. In pri nogometu ni nič drugače. To mi je potrdil tudi Srečko Katanec s katerim sva se preko motokrosa v zadnjih letih zbližala (njegov sin dirka, Srečko pa ga spremlja na praktično vseh dirkah) in mi je na to temo dal odgovor, za katerega menim, da ima veliko težo: “Poslušaj, nekateri fantje imajo talent, ki je dan od Boga, da še njim ni jasno kako, ampak teh je malo. To je na primer Messi. Potem so pa tu vsi ostali, ki so tako kot jaz in ti. Ampak vse je v delu, v vzgoji, v odnosu. Če si vsaj malo športen tip in imaš vsaj osnovno motoriko lahko z delom prideš daleč.”
Ali bo moj sin uspešen nogometaš v resnici ni odvisno od mene ampak o njega samega. Če bo res igral kdaj igral profesionalni nogomet super, če ne, tudi super. Samo, da bo delal tisto, kar ga veseli. Ker le tako bo tudi uspešen.
Nekaj pa vem. Dokler bo treniral v tem klubu, bo napredoval in dobre volje hodil na trening in kar je še pomembnejše tudi z njega. V teh letih smo imeli tako vzpone kot padce. Prav iz slednjih se lahko veliko naučiš. Prav zato je nogomet dobra šola za življenje.
Ob združitvi Drena in Vrhnike je postal klub velik, to se čuti, barka je naenkrat večja kar pomeni, da za uresničitev ciljev potrebuješ malo več časa in težje hitro odreagiraš ob nepredvidenih ovirah. Kljub vsemu pa vidim to kot zelo pozitiven premik naprej. Klub je tudi večji in močnejši. Sploh v upanju, da se bo na Vrhniki začelo vlagati v infrastrukturo. Garderobe, umetna trava na Vrhniki, vse to so pogoji, ki jih fantje, ki tu trenirajo nujno potrebujejo. Zanimivo je opazovati, ko odpotujemo na neko drugo lokacijo, ko imamo tekme v gosteh in začudeno gledaš kako lahko nekajkrat manjši kraj kot je Vrhnika postreže z urejeno infrastrukturo. Umetna trava ni luksuz, to je osnova na kateri lahko v določenem obdobju leta fantje intenzivno trenirajo in napredujejo. Zaradi umetne trave lahko zunaj trenirajo celo leto. Upam, da bo ta osnovni pogoj čim prej tudi pri nas izpolnjen.
Upam si trditi, da je uspešen nogometni klub kot je Dren Vrhnika, kjer lahko fantje in morda nekoč tudi dekleta, kakovostno preživijo svoj prosti čas, izredno pomemben za vsak večji kraj. V zdravem okolju postanejo odgovorne odrasle osebe s pravimi vrednotami in delovnimi navadami. To pa je tisto, kar verjamem, da si za svojega otroka želi vsak starš.
Peter Kavčič
