Sedemnajst let na čelu športne organizacije pomeni nešteto ur nevidnega dela v ozadju, ključne odločitve v pravih trenutkih in neusahljivo strast do lokalnega nogometa.
V NK Vrhnika se zapira izjemno poglavje. Dolgoletni podpredsednik in operativni motor kluba zapušča svojo funkcijo, za sabo pa pušča organizacijo, ki jo je iz skromnih začetkov pomagal pripeljati do današnjega nivoja.
Preden dokončno zapre klubska vrata in preda štafeto naprej, nam je v intervjuju zaupal, kako je vseh teh 17 let krmaril skozi klubske izzive, na kaj je najbolj ponosen in kakšno prihodnost napoveduje vrhniškemu nogometu.
-
Po 17 letih zapuščaš klub. Kakšni občutki te preplavljajo ob tem slovesu in zakaj si se odločil, da je ravno zdaj pravi čas za odhod?
Občutki so predvsem mirni. Po sedemnajstih letih odhajam prepričan, da sem klubu dal vse, kar sem lahko. Nikoli nisem gledal na uro in nikoli nisem računal, kaj bom dobil nazaj. Pomembno mi je bilo samo to, da je klub vsako leto boljši. Danes ga zapuščam v bistveno boljšem stanju, kot je bil, ko sem vanj prišel, in to mi daje veliko zadovoljstvo.
Lepa, dolga pot, spoznal sem čudovite ljudi, hkrati pa sem se veliko naučil. Pot se je zaključila z osvojitvijo naslova. Težko bi bilo bolje.
Odhoda nisem načrtoval, splet okoliščin zahteva, da se v tem trenutku posvetim osebnim zadevam.
-
Ko pogledaš nazaj na svoje začetke – kaj je bila tvoja glavna motivacija, da si takrat sploh prevzel tako odgovorno vlogo?
Kot oče nogometaša sem veliko časa preživel ob igrišču. Spoznal sem okolje in ljudi in začutil potencial, da bi se dalo narediti nekaj dobrega, nekaj velikega za to okolje. Nato dodaš ambicijo in izkušnje in se je zgodilo. Brez interesa, brez posebnega razloga, kar potegne te. Vedno sem rad postavljal zgodbe od začetka, to je moj tretji tak projekt.
Sicer so začetki zahtevni, težki, vse se postavlja na novo, zato pa je na koncu nagrada toliko več vredna.
Ko se ozreš nazaj, vidiš svoj podpis in to je neprecenljivo.
-
Združitev ND Dren in NK Vrhnika je bil zgodovinski projekt. Kateri je bil največji “zakulisni” izziv in kateri ego je bilo takrat najtežje prepričati?
Največja ovira niso bili različni pogledi na nogomet. Največja ovira so bili osebni interesi. Dokler posameznik postavlja sebe pred klub, klub ne more napredovati.
Nogomet na Vrhniki je bil vrsto let »žrtev« osebnih interesov, hkrati pa je imel klub velik potencial, bistveno večji kot na Drenu, ki pa je imel zdravo jedro in dobro vsebino, hkrati pa deloval v okolju, ki ni omogočalo bodoče rasti in razvoja.
Z menjavo vodstva na Vrhniki je postalo jasno, da lahko samo skupaj ustvarimo boljše pogoje za rast nogometa na Vrhniki. Da presežemo stare delitve in postavimo v ospredje interese skupnega kluba, otrok in staršev. To nama je z Andrejem uspelo in na to sva oba ponosna.
-
Kako težko je bilo na začetku med navijači in starši zgraditi skupno pripadnost ter dokončno preseči stare klubske delitve ?
Zavedali smo se, da je pripadnost postopen proces, ki zahteva čas.
Cilj je bil »mehak prehod«, na primer imenovali smo vodjo šole, ki je prišel iz NK Triglav, torej ne iz naših dveh klubov. Klub se je na začetku imenoval NK Dren Vrhnika, zato da sta bila v imenu zastopana oba bivša kluba. Teh manjših korakov je bilo kar nekaj.
Predvsem pa smo imeli načrt in vizijo ter začeli z delom. Ukvarjali smo se s prihodnostjo in ne preteklostjo.
Delitve na naše in vaše ni bilo in je ni, zato ker je skupen klub uspešen.
Danes večina članov kluba ne pozna teh dogodkov, vsi v regiji poznajo samo NK Vrhniko in prav je tako.
-
Kot vodja članske ekipe – s kakšnim receptom vam je uspelo zadržati domače fante in sestaviti drugoligaša?
Za lažje razumevanje uspeha članske ekipe, gremo od začetka, po vrsti.
Na Vrhniki sedem let ni bilo članske ekipe, ponovno se je formirala v maju 2019, s prvim sestankom v gostilni pri Kranjcu.
Že pred prvim sestankom je bil jasno določen dnevni red in od tega sestanka naprej, je imela ekipa postavljene cilje, napisano strategijo, sestavljen strokovni in vodstveni kader, finance in organizacijo.
Red je bil osnova delovanja, hkrati pa smo se trudili izpolniti kar smo obljubljali. Tako smo vzpostavili okolje v katerem so igralci vedeli kaj se od njih pričakuje in da bodo tudi njihova pričakovanja izpolnjena. Okolje v katerem so se igralci počutili varno. Sliši se enostavno, vendar delujemo v nogometnem okolju, kjer tak način ni praksa, prej obratno. Zato pa tukaj najdeš svojo priložnost in lahko izstopaš v urejenosti.
Nikoli nismo sestavljali drugoligaša, smo pa sestavili proces, ki pripelje do tega.
Proces prinese rezultat, slej ko prej.
V nogometu ljudje pogosto iščejo čudežne rešitve. Jaz vanje ne verjamem. Verjamem v red, disciplino in delo. To je počasnejša pot, je pa edina, ki dolgoročno deluje.
V viziji kluba smo leta 2017 napisali, da je eden od ciljev ponovno vzpostaviti nogometno okolje na Vrhniki. Tega pa ni mogoče brez domačih fantov.
Vendar pa nogometno okolje ne predstavljajo samo domači fantje kot igralci, ampak tudi kot trenerji, funkcionarji, sodniki, delegati, varnostniki, sponzorji, simpatizerji….
Nogometno okolje na Vrhniki bo zaživelo, ko bodo igralci iz nogometne šole postali trenerji, sodili tekme, jih obiskovali, sestavljali zapisnike, postali sponzorji ali simpatizerji.
Da se vsi, ki jih druži ljubezen do nogometa vračajo v športni park in na svoj način nadaljujejo svojo pot ob klubu.
To pa je temelj kluba za naslednjih 20-30 let in takemu klubu se obeta še lepša prihodnost.
-
Preboj v 2. SNL prinaša ogromen pritisk. Je v vseh teh letih prišel trenutek, ko si bil tako izčrpan, da si si rekel: “Dovolj imam, ne grem se več”?
Seveda pridejo trenutki, ko se vprašaš, ali ima vse skupaj še smisel. Tudi jaz sem jih imel. Takrat se pokaže, kakšne ljudi imaš okoli sebe. Najprej doma. V vseh sedemnajstih letih me žena ni nikoli vprašala, zakaj toliko časa namenjam klubu ali zakaj se sploh grem to zgodbo. Vedno me je podpirala. Družinski urnik, dopuste in izlete smo pogosto prilagajali tekmam in klubskim obveznostim. Prav ona mi je v najtežjih trenutkih dajala mir in spokoj, iz katerega sem črpal energijo za naprej. Brez njene podpore te poti ne bi zmogel.
Enako pomembna pa je bila tudi ekipa ljudi v klubu. Dobra ekipa ni tista, ki zna zmagovati. Dobra ekipa je tista, ki ostane skupaj tudi takrat, ko stvari ne gredo po načrtih. Trdnost ekipe se ne meri ob naslovih prvaka, ampak v težkih trenutkih, ko se bori za obstanek. Takrat spoznaš, komu lahko res zaupaš.
-
Kritiki včasih pravijo, da bo članska ekipa v 2. SNL “pojedla” preveč klubskega denarja na račun mlajših selekcij. Odhajaš s čisto vestjo, da je bilo razmerje pravo?
Kritikom bi najprej postavil vprašanje nazaj: ali bi bilo v mlajših selekcijah danes kaj bistveno drugače, če članske ekipe ne bi bilo ali pa bi igrala v 4. ligi z bistveno manjšim proračunom? Kaj konkretno bi bilo drugače?
Prepričan sem, da odgovora na to vprašanje ni. Klub skrbi za finančno ravnovesje in redno izpolnjuje vse svoje obveznosti. Vsi trenerji so plačani, dobavitelji poravnani, oprema in igrišča so zagotovljeni, pri tem pa članska ekipa ne posega v sredstva, namenjena mlajšim selekcijam.
Ob tovrstnih kritikah imam pogosto občutek, da se denar uporablja kot priročen izgovor. To ni značilno le za šport, ampak za družbo nasploh. Prevečkrat slišimo, da se nečesa ne da, ker ni dovolj denarja.
Sam menim, da uspeh ni odvisen samo od proračuna. Veliko je odvisno od ambicij, ustvarjalnosti, delovne etike in želje, da iz razmer, ki jih imaš na voljo, iztisneš največ. Najlažje je reči, da ni denarja ali pa odgovornost preložiti na nekoga drugega. Veliko težje je prevzeti odgovornost in poiskati rešitve.
Denar je pomemben, ni pa nikoli edini razlog za uspeh ali neuspeh. Če bi bil, bi vedno zmagovali najbogatejši. Pa vsi vemo, da ni tako.
Uspešna članska ekipa ni samo strošek, ampak je tudi motivacija za mlade igralce. Daje jim jasno pot od nogometne šole do članskega nogometa v domačem okolju. To je vrednost, ki je z nižjo ligo ali brez članske ekipe preprosto ni.
- Klubske ključe in vodenje prepuščaš naslednikom. Kakšno popotnico jim zapuščaš in kje vidiš NK Vrhniko čez 5 let?
Nehvaležno je, da človek sam ocenjuje svoje delo. O tem bodo sodili drugi. Jaz lahko samo povem, da po sedemnajstih letih odhajam miren. Če želi kdo oceniti, kaj je bilo narejeno, naj pride v klub. Naj si ogleda več kot 350 otrok na treningih, člansko ekipo v 2. SNL, novo tribuno, garderobni objekt in obe igrišči z umetno travo. Nič od tega ni nastalo samo od sebe. Za vsako stvarjo stojijo ljudje, ogromno dela, veliko odrekanja in veliko vztrajnosti.
Naslednikom želim predvsem pogum, da nadaljujejo z razvojem vsebine. Da bodo trenerji še naprej rasli in vlagali v svoje znanje, še hitreje kot do zdaj. Da bodo imeli dovolj energije in vizije, da bodo dvigovali kakovost dela, ker je to edina prava pot do dolgoročnega uspeha.
Želim si, da se bo ideja nogometnega okolja na Vrhniki razvijala naprej. To je dolgoročno največja vrednost kluba.
Rezultat bo vedno pomemben, vendar nikoli ne sme biti pomembnejši od vsebine. Če bo klub ohranil jasno smer, dobre ljudi in zdrave vrednote, sem prepričan, da bo uspešen tudi čez pet, deset ali dvajset let.
Jaz odhajam, klub pa ostaja. Tako tudi mora biti. Nihče ne sme biti večji od kluba. Če sem v teh sedemnajstih letih prispeval k temu, da bo NK Vrhnika uspešno nadaljevala svojo pot tudi brez mene, potem je to zame največje priznanje.
Ni enostavno voditi urejen klub. Še veliko težje pa ga je ustvariti. Upam, da naslednikom predajam klub z dobrimi temelji, kako visoko bodo na njih gradili v prihodnje, pa bo odvisno od njih.
Klub ni uspešen zato, ker enkrat osvoji prvenstvo. Uspešen je takrat, ko zna uspešno nadaljevati svojo pot tudi po uspehih in po menjavi posameznikov.
