Vse se je začelo pri 7 letih, ko sem si želel postati tak nogometaš kot Messi. Vzljubil sem ga na svetovnem prvenstvu v Afriki. Vendar se je kasneje ta želja spremenila. V ekipi sem bil namreč edini, ki bi šel z glavo v kopačko nasprotnika, samo zato da ne bi dobili gola in trener me je na tekmi postavil v gol. Prav na tej tekmi so vsi opazili moj talent in potencial. Nato je sledil velik preskok v mojem razvoju, oziroma napredku.
Ko sem bil manjši, sem bil močnejše postave, a sem kljub temu imel izjemen občutek za žogo. Vendar mi je delo oteževala prekomerna teža. Nato se je vse spremenilo, ko sem se na tekmi pri selekciji U12 izkazal proti Domžalam. Takrat me je vodil trener Iztok, ki mi je pomagal, da sem spoznal, kako pomembno je, da športnik živi zdravo življenje in se zdravo prehranjuje. V poletnem času sem tako iz okroglega fanta naredil izklesano telo. Še eno leto me je vodil trener Iztok Gruden, nato pa 3 leta trener Uroš Bučan. Ti dve osebi sta mi namreč naredili veliko uslugo in zaradi njiju sem v življenju naredil tako velik korak. Več kot polovica mojega uspeha pripada njima. Z mano sta bila ob vzponih in padcih, me spustila na realna tla, imela pogovore z mano in individualne treninge. Trenerja sta pomemben del mojega življenja. HVALA VAMA IZ SRCA!! Velik pomen ima tudi trener vratarjev Darjan Curanović, s katerim sem nadgradil svoj nivo branjenja. Z mano je delil svoje izkušnje branjenja pri NK Triglav Kranj.
A to niso edini ljudje, ki so pripomogli k mojemu uspehu. Rad bi se zahvalil prav vsakemu trenerju selekcij U7 do U19 ter seveda celemu klubu, soigralcem, navijačem ter vsem nogometašem našega kluba. Vsi ste del mojega uspeha. S ponosom odhajam iz kluba NK Dren Vrhnika prav sedaj, ko smo se uvrstili v 2. slovensko nogometno ligo.
Nenazadnje pa seveda sledi največja zahvala moji družini. Moja mama je tista, ki me ves čas spremlja, me vozi na treninge, me pelje domov, na tekme. A ni pomembna le za prevoz, mama je namreč tista, ki je tudi moj fizioterapevt, psiholog, učitelj in moj vzornik. Pozabite na nogometaše. Mama je tista, po kateri se zgledujem. Ona je tista, ki me je naučila obnašanja, spoštovanja, enakovrednosti ljudi, potrpljenja. Mami ima najpomembnejšo vlogo. Mami je moja vzornica.
Vsem nogometašem bi za konec rad povedal še sledeče. Vedno so in bodo vzponi in padci, najlepši in tudi malo manj lepi trenutki. Nogomet je ekipni šport in če boš igral sam, se ne bo dobro končalo. Kdo visoko leta, nizko pade, pravi pregovor. Ostanite na realnih tleh in se ne imejte za nekaj več. Vse, kar sem povedal, sem preizkusil na lastni koži. Prehitro se pripeti napaka, ki sicer pride z razlogom in ob pravem času, zato da ne zletimo previsoko. Ne pozabite tudi na to, da moraš za uspešno športno kariero biti uspešen tudi v šoli. Sam sem mislil, da šole ne bom potreboval, a sem se zelo zmotil. Sprva sem v šoli malce popustil, a potem sem se začel zavedati, da so pomembni tudi drugi dejavniki in sem se za šolo tudi zavzel.
Še enkrat vsem hvala. Moja zgodba se v tem klubu končuje. Hvala vam za vse skupne trenutke, lepe in žalostne. Medtem ko bom imel oblečen vijoličen dres štajerskega velikana, bom vseeno navijal tudi za vas in med vikendi spremljal vaše tekme in dogodke. Samo bog ve, kam me bo peljala usoda. Bomo videli. A moje srce bo za vedno v NK Dren Vrhnika. HVALA ŠE ENKRAT VSEM!
Marko Volaš