V soboto sem si ogledal našo ekipo U11 v Klečah, kjer so imeli zaključek turnirja. Ekipa je igrala proti NK Olimpija. Vstopil sem v dvorano, pogledal igrišče, ter si našel mesto, kjer bom pogledal tekmo. Rad si jo pogledam sam, zato sem šel na drug konec dvorane, kjer nisem poznal nobenega starša. Tako da imam mir in si ustvarim svojo sliko o tekmi, ekipi, trenerju……
Stal sem ob klopi staršev, ki so sedeli na dveh klopeh. Več je bilo mamic, kot očetov. Olimpija je dosegla zadetek in ploskajo. Dren Vrhnika je dosegla zadetek in isti starši ploskajo. Lepa akcija Olimpije in ponovno ploskanje, Dren Vrhnika lepa akcija, ploskanje…… Vodijo eni, vodijo drugi, vedno isto ploskanje, ploskanje, ploskanje……..
Želel sem jih vprašati od katere ekipe so, a si rečem počakaj še malo in boš videl. Ploskanje se nadaljuje, igralci ene in druge ekipe so nagrajeni od istih staršev. Nič mi ni jasno, in stopim korak, da jih vprašam. No, v tistem trenutku pa opazim očeta s črno majico in grbom, na zadnji strani pa napis NK Dren Vrhnika. Pogledam bolje in na drugi strani vidim še enega očeta, ki ga na videz poznam. Ja, to so starši naših otrok, starši igralcev NK Dren Vrhnika. Naježi se mi koža od veselja, od ponosa, da lahko naši starši nagradijo vse lepe poteze na igrišču ne glede na ekipo.
Resnično ste mi polepšali dan.
Naj bo ta zapis spodbuda vsem staršem v klubu, da navijamo športno, v duhu fair playa.
Vodja NŠ NK Dren Vrhnika Uroš Bučan
