V mesecu septembru se nam je vsak teden pridružil nov član in tako se je število obstoječih 26 otrok povečalo krepko čez 30.
Ker sva dva trenerja le s težavo obvladovala toliko otrok, smo se skupaj z vodstvom kluba odločili, da nastane še ena skupina z novim tretjim trenerjem. Ker si klub prizadeva, da so dobrodošli prav vsi in se poleg tega pričakuje razvoj vsakega posameznika menimo, da je bila odločitev pravilna.
Sam strmim k načelu FUN, ENJOY and PLAY. Se pravi, da od vseh otrok ne moremo pričakovati in se obnašati enako, zato smo upoštevali tudi posameznikovo znanje in želje. Tako ima sedaj trener več kontrole nad otroki in ima več časa za samo opazovanje. Pri otrocih, ki štejejo 8, 9, 10, 11 let je zelo pomembno kako trenerji pristopamo do njih, saj so na nekem prelomu razvoja in napačno učenje je kasneje težje popravljati oziroma spreminjati.
Na tej točki bi omenil, da je dovolj tudi napačna beseda, ki jo nameniš otroku, saj jo lahko posledično tudi ponotranji in lahko predstavlja težavo pri otrokovi samozavesti. Sem velik nasprotnik izključevanja otrok pri tej starosti, namreč mnogo prehitro prihaja do zaključkov in končnih odločitev, da nek otrok nikdar ne bo nogometaš, ker trenutno ne dosega nivoja oziroma rezultatov, ki ga narekuje bodisi klub, trener ali sama družba v kateri živimo.
Čas in raziskave (sploh v tujini) so pokazale, da se šele pri mladostniku, ki doseže 14 ali 15 let pokaže ali je smiselno vztrajati v nogometu. Nihče natančno ne ve kakšen preskok oz. razvoj lahko posameznik doseže v treh ali štirih letih. Nekomu, ki je star 9 let in mu poveš, da lahko preneha s treniranjem, vzameš veselje do nogometa. To veselje si zasluži vsak, konec koncev morda nekdo ne bo nogometaš, bo pa lahko funkcionar ali navsezadnje podporni član kluba, seveda če bo imel veselje do nogometa.
trener Jošt
